I got my feet on the street but I can’t stop flyin …

… My head is in the clouds but at least I’m tryin …

Poročilo sledi :) Ko se naspim in uredim misli v glavi :D Vse kar lahko rečem je: “Bloody hell, it was fantastic!!”

Soooo … sej v bistvu ni kaj dodati :) Noel je stari nergač, ki na trenutke pokaže človeško plat in se zna celo nasmehniti, Liam je prepotentna celebrity z novo frizuro, ostali so pa zraven itak sam zato ker pač morajo biti. :) I luv them. :) Če ne bi imela ta vikend maturantskega plesa, bi šla na koncert še enkrat … tokrat so na Dunaju. :)

I wish I had a clone …or two

Želim si, da bi imela klon. Enega, dva, tri, štiri … Eden bi spal, drug bi jedel, tretji hodil v službo, četrti se učil, peti dihal jaz pa bi lahko počela kar me veseli in čas preživljala ob osebah, ki mi pomenijo vse in še več.

Zgodilo se je ponovno ogromno stvari. Mix dogodkov, občutkov, spoznanj …

• rojstni dan je praznoval moj (drugi) najljubši moški.
• končala sem s kampiranjem v rožni … odnesla stvari, pobrisala prah s polic in za spomin dobila položnico z lepo cifro :mad:
• prav tako sem iz rožne prinesla knjigo. darilo. zavito v zelen eko papir, z ročno izdelano pentljo in posvetilom iz srca. knjigo, ki sem jo iskala in izbirala dlje kot izbiram nove čevlje (in to ponavadi reeeeeees traja). darilo, ki je na svojega novega lastnika čakalo skoraj eno leto. brez uspeha. posvetilo je iztrgano (sicer spravljeno med kupom nepotrebne krame, čeprav ne vem zakaj), knjiga pa na polici med Zlobčevim Dvomom, upanjem in ljubeznijo ter Capellovim Okusom po ljubezni. Sam je kriv. Samo sebi se lahko zahvali za tak konec.
• preživela delovni vikend zaradi sejma Turizem in prosti čas, ki se je odvijal na Gospodarskem razstavišču. Vedno bolj ugotavljam, da se v prihodnosti vidim v turizmu, pod nobenim pogojem pa v šoli ob razlaganju razlik med povedkovniki in povedkovimi določili. Že zdaj nestrpno čakam konec februarja, ko bom pet dni preživela v naši bivši skupni prestolnici, kjer bodo letošnji mednarodni dnevi turizma. Marca pa me baje čaka Moskva. Če bom pridna. Iiiiiiiiiii! :) Itak da bom pridna, še k maši grem če bo kaj pomagalo. :)
• danes sem zaključila s tlako na RA – hvalabogu!!!! Upam, da vsaj deset let ne vidim nobenega izpiska odprtih postavk, računa, faktur in bančnih izpiskov, ker bom v nasprotnem primeru dobila ošpice!
• stala sem na smučkah – tekaških. Kot sem predvidevala, prvič in tudi zadnjič. Totalni no go! Jaz in sneg sva lahko samo v kombinaciji divjanja, valjanja, delanja iglujev in vseh ostalih prebivališč, sankanja, drsanja … :)
• nestrpno že odštevam ure do koncerta (21. februar) in glavo razbijam z vprašanjem kako bom v dvorano pretihotapila najljubšega “tehničnega moškega”, brez da bi mi ga varnostniki vzeli in nikoli vrnili. :)
• par dni po koncertu me čaka maturantski ples. Oprava že visi v omari, zaščitena s tremi vrečami, čevlji pa so skoraj v škatli s ključavnico. Pregrešno drage cunjice, zaradi katerih je boljša polovica težko dihala, sicer ne bodo ostale v moji trajni lasti, bom pa vsaj en večer uživala v njih. Do takrat ko bom velika, bogata in imela hišo z bazenom :)

Drugače pa nič novega. :D

Update no. 1

Še diham, še sem tu … samo tako hudičevo utrujena in brezvoljna sm. :( Vedno bolj ugotavljam, da osemurni delavnik, ki se prične že ob sedmih zjutraj, ni zame! Pa čeprav samo sedim za mizo, brkljam po računalniku, tu pa tam pregledam kakšen tekst, dvignem telefonsko slušalko, prepošljem par mailov in se trenutno ubadam z zbiranjem in urejanjem vsebine za novo internetno stran. Ni naporno, še manj intelektualno ubijajoče, je pa zato hudičevo dolgočasno in posledično blazno izčrpljujoče. In če k vsemu temu dodaš še nenormalno antipatično direktorico, ki že navsezgodaj gleda kot da bo ubila polovico svetovne populacije, v vseh stvareh pa vidi samo slabo, res slabo in niti pomisli ne na to, da mogoče obstajajo tudi rahlo sivi, če ne že barvni odtenki, so delovni dnevi popolni … za samomor. Zakaj ne neham? Ker sem podpisala “pogodbo”, plačilo dobila že v naprej in tako moram zdaj oddelati tiste ure. :(

Se je pa medtem zgodilo tudi precej lepih stvari:

1. Doživela sem pravo zimsko idilo, se metala po snegu, jamrala zaradi otrplih in ozeblih prstkov, ki sem si jih potem pogrela na kozarcu kuhanega vina, se zmrdovala nad gnečo na slovenskih smučiščih, a na koncu kljub vsemu, še vedno padala v nezavest od vseh lepot zime. (glej foto dokumentacijo :))
2. Spoznala “tasta” in “taščo” – kratko, dokaj prijetno, absolutno preveč sladko in s kofeinom nabito srečanje, ki se je končalo s stavkom: “No, zdaj vsaj vem zakaj so prazne omare v sobi. Bomo še kakšno prštimali če bo premalo.” :lol:  Preživela sem. Onadva pa tudi. :D
3. Postala ponosna lastnica Toshibe, ki je sicer okupirana z Visto, ampak bomo tudi to prenesli – v bistvu niti ni tako hudo kot so me strašili in prepričevali, da bo.
4. Prazniki so na srečo mimo. En dan pri enem, drug dan pri drugem – skupno je bilo samo to, da je bilo pod drevescem polno daril – za lajšanje slabe vesti. Bi se našlo kaj uporabnega, ampak nekako nisem več naivno petletno dekletce, ki bi se jo dalo podkupit in na svojo stran pridobit s škatlo, ovito v bleščeč papir.
5. Noro me je prijela želja po prostovoljstvu. Pa ne v Sloveniji, ampak v Afriki. We will se. Nekdo absolutno ni navdušen nad tem, da mu pobegnem v Afriko. Ne zdaj, ko pravi, da je končno našel kar je iskal.

Komaj ponedeljek, pa že odštevam ure do vikenda. Čeprav bo verjetno še bolj naporen kot delovni dnevi. Čaka me smučanje oz. tek na smučeh. Prvič in skoraj zagotovo tudi zadnjič. :) Razen če po ne vem kakšnem čudežu odkrijem, da sem v daljnem sorodstvu s Petro M. :D