Day I – Vatican City

Ne vem koliko delov bo imelo to obšiiiiiiiiiiiiiirno poročilo iz Italije – se bom potrudila napisat po dnevih. =)

Ok, začele smo v Vatikanu in tam preživele skoraj cel dan, kar je absolutni rekord, glede na to, da nobena od nas ni nek verski fanatik in glede na to, da ni bilo nikjer zlobnega župnika, ki bi nas zaklenil v cerkev. Ko stojiš na trgu sv. Petra imaš občutek, da se bodo vsi ti stebri zrušili nate. Ogromni so. In blazno veliko jih je (vsaka vrsta v posameznem krilu jih ima 140, eno krilo je sestavljeno iz 4 vrst, krili pa sta dve. Računajte:)). Nad vsakim stebrom je še kip, visok vsaj 4 metre. Najbolj pogosto vprašanje je bilo: “Kako za vraga so to spravili tja gor?!” Prste je imel zraven seveda Michelangelo, svoje pa sta naredila tudi Domenico Fontana in Bernini (in ja, tudi jaz sem za ta dva fanta slišala prvič). Na sredini trga se dviga 25 m visok egipčanski obelisk – tisti na katerega so v Angelih in demonih pribili kardinala ali potencialnega papeža (ne vem več). Srečo smo imeli, da smo bili prva skupina in tako tudi prvi na vhodu in temeljitem pregledu pred vstopom v baziliko. Mislim, da ob ogledu notranjosti ne more nihče ostati ravnodušen – na kratko: kič, kič, kič, zlato, freske, štukature, kipi kjerkoli je možno in milijon oltarjev. Ironično je, kako cerkev ves čas pridiga o skromnosti, o špartanskem načinu življenja, o tem, kako denar in bogastvo ne osrečujeta in da za življenje ne potrebujemo luksuza, oni pa se dobesedno kopajo v zlatu in ostalih dragocenostih. :bruh:  Na eni strani obzidja blišč in luksuz, ki meji že na konkretno preseravanje, na drugi strani vatikanskega obzidja pa reveži brez nog, ki prosijo za košček kruha. Toliko o dobroti cerkve.

Berninijevo stebrišče s kipi svetnikov

Famozna Michelangelova kupola

Škoda je opisovat notranjost, ker bi bila tole čista izguba časa. Enostavno se tega ne da opisat z besedami. Slovenske cerkve so v primerjavi s tem kot neka navadna lesena brunarica. Zlat kip zraven še večjega zlatega kipa, oltar v oltarju, grobnica sv. Petra, ki so ga sicer v Neronovem času (64-67) križali v Neronovem cirkusu, ki se je nahajal na vatikanskem hribu, dvesto let kasneje pa je papež Konstantin nad njegovim grobom zgradil veličastno baziliko, ki je postala eno od čudes sveta.

Sledil je ogled katakomb pod baziliko, ki so bile sicer narejene zato, da bi tla bazilike obvarovale pred vlago, danes pa predstavljajo papeško grobnico – dvajset papežev, med njimi tudi Janez Pavel II. (ki ima, Bogi mi naj odpusti, prav kičasto nagrobno ploščo s plastičnimi rožami), cesar, kraljeva družina, številni kardinali, škofje in cel kup dragocenih umetnin. Še pod zemljo se vse blešči in sploh nimaš občutka, da si v katakombah.

Vzpon na kupolo sem izpustila, ker sem po dveh urah sprehajanja po baziliki in katakombah še komaj čutila nožice in baje nisem zamudila nič, saj je bil razgled zaradi vzhajajočega sonca precej meglen – naj se sliši še tako čudno, res je bilo vse v meglicah, kljub soncu. :)

Ko že misliš, da boš končno prišel do več kot zaslužene kave, te hiperaktivni vodič postavi pred kruto dejstvo, da so na vrsti Vatikanski muzeji in arhivi. Vatikanski muzeji, pred katerimi se je vila vrsta, dolga kot od Name pa do Gospodarskega razstavišča. Kr na jok mi je šlo, ko smo stali v vrsti in pogledovali v nebo, kdaj se bo vlil sveti dež. Obiskovalcem je na ogled samo 15 % celotnih muzejev in arhivov, kamor spada tudi Sikstinska kapela (ki je bila, btw, največje razočaranje tega dne), vstopnica je noro draga, oči pa lahko paseš spet po zlatih kipcih, Michelangelovih freskah in kipih in Raffaellovih umetninah. Te so me res navdušile. Če je v Vatikanu kaj vredno ogleda, potem so to absolutno Raffaellove sobe in njegova Atenska šola. Ko se sprehodiš po vseh teh bleščečih sobanah in se bolj ali manj uspešno izogneš skupinam Rusov in Kitajcev s takimi fotoaparati, da bi ubijala zanje, prideš do Sikstinske kapele. Čudo sveta. Nekaj nepojemljivo lepega in fascinantnega. Yeah, right! Nos se mi je povesil do tal, ko sem stopila v to mračno sobano, ki je brez opreme, brez oltarjev, skoraj brez oken. Samo veliko fresk je. Žive, umetne barve in oblike, kot bi jih narisal otrok. Verjamem, da je iz verskega vidika to res pravo čudo, ampak mene ni navdušila. Niti malo. :S Je pa danes Sikstinska kapela sedež, kjer volijo novega papeža – takrat je seveda tudi zaprta za obiskovalce – njen dimnik pa svetu oznanja, če je bil izvoljen nov papež. V primeru, da papež ni izvoljen, je dim, ki prihaja iz dimnika zaradi posebnih dodatkov, črn. Ko pa je papež izvoljen, zažgejo samo volilne listke, katerih dim je bele barve. To je tudi edini prostor v Vatikanu (poleg papeških grobnic) kjer ni dovoljeno fotografirati, tako da si boste morale oči spočiti kje drugje. :)

Ah ja, občutno preveč Vatikana je bilo … ali pa prevelika koncentracija naenkrat. Verski šok :) Naslednjič pridejo na vrsto vse možne fontane in vodnjaki. :)

Notranjost Michelangelove kupole

Detajl iz glavnega oltarja

Strop Raffaellovih sob

Še enkrat kupola

Bistvo vsega je: cerkev in skromnost v kombinaciji, sta največji nateg človeštva, Michelangelo isn’t That good, ex-papež bi si zaslužil lepšo grobnico in najpomembnejše – nikar, ampak res nikar ne jejte in ne pijte v bližini Vatikana – cene so abnormalno visoke. Tud najboljši italijanski kapučino NI vredn 4 €.

~ od C. na november 9, 2008.