Update no. 1

Še diham, še sem tu … samo tako hudičevo utrujena in brezvoljna sm. :( Vedno bolj ugotavljam, da osemurni delavnik, ki se prične že ob sedmih zjutraj, ni zame! Pa čeprav samo sedim za mizo, brkljam po računalniku, tu pa tam pregledam kakšen tekst, dvignem telefonsko slušalko, prepošljem par mailov in se trenutno ubadam z zbiranjem in urejanjem vsebine za novo internetno stran. Ni naporno, še manj intelektualno ubijajoče, je pa zato hudičevo dolgočasno in posledično blazno izčrpljujoče. In če k vsemu temu dodaš še nenormalno antipatično direktorico, ki že navsezgodaj gleda kot da bo ubila polovico svetovne populacije, v vseh stvareh pa vidi samo slabo, res slabo in niti pomisli ne na to, da mogoče obstajajo tudi rahlo sivi, če ne že barvni odtenki, so delovni dnevi popolni … za samomor. Zakaj ne neham? Ker sem podpisala “pogodbo”, plačilo dobila že v naprej in tako moram zdaj oddelati tiste ure. :(

Se je pa medtem zgodilo tudi precej lepih stvari:

1. Doživela sem pravo zimsko idilo, se metala po snegu, jamrala zaradi otrplih in ozeblih prstkov, ki sem si jih potem pogrela na kozarcu kuhanega vina, se zmrdovala nad gnečo na slovenskih smučiščih, a na koncu kljub vsemu, še vedno padala v nezavest od vseh lepot zime. (glej foto dokumentacijo :))
2. Spoznala “tasta” in “taščo” – kratko, dokaj prijetno, absolutno preveč sladko in s kofeinom nabito srečanje, ki se je končalo s stavkom: “No, zdaj vsaj vem zakaj so prazne omare v sobi. Bomo še kakšno prštimali če bo premalo.” :lol:  Preživela sem. Onadva pa tudi. :D
3. Postala ponosna lastnica Toshibe, ki je sicer okupirana z Visto, ampak bomo tudi to prenesli – v bistvu niti ni tako hudo kot so me strašili in prepričevali, da bo.
4. Prazniki so na srečo mimo. En dan pri enem, drug dan pri drugem – skupno je bilo samo to, da je bilo pod drevescem polno daril – za lajšanje slabe vesti. Bi se našlo kaj uporabnega, ampak nekako nisem več naivno petletno dekletce, ki bi se jo dalo podkupit in na svojo stran pridobit s škatlo, ovito v bleščeč papir.
5. Noro me je prijela želja po prostovoljstvu. Pa ne v Sloveniji, ampak v Afriki. We will se. Nekdo absolutno ni navdušen nad tem, da mu pobegnem v Afriko. Ne zdaj, ko pravi, da je končno našel kar je iskal.

Komaj ponedeljek, pa že odštevam ure do vikenda. Čeprav bo verjetno še bolj naporen kot delovni dnevi. Čaka me smučanje oz. tek na smučeh. Prvič in skoraj zagotovo tudi zadnjič. :) Razen če po ne vem kakšnem čudežu odkrijem, da sem v daljnem sorodstvu s Petro M. :D

~ od C. na januar 12, 2009.