Poročilo sledi :) Ko se naspim in uredim misli v glavi :D Vse kar lahko rečem je: “Bloody hell, it was fantastic!!”

Soooo … sej v bistvu ni kaj dodati :) Noel je stari nergač, ki na trenutke pokaže človeško plat in se zna celo nasmehniti, Liam je prepotentna celebrity z novo frizuro, ostali so pa zraven itak sam zato ker pač morajo biti. :) I luv them. :) Če ne bi imela ta vikend maturantskega plesa, bi šla na koncert še enkrat … tokrat so na Dunaju. :)

Zgodilo se je ponovno ogromno stvari. Mix dogodkov, občutkov, spoznanj …

• rojstni dan je praznoval moj (drugi) najljubši moški.
• končala sem s kampiranjem v rožni … odnesla stvari, pobrisala prah s polic in za spomin dobila položnico z lepo cifro :mad:
• prav tako sem iz rožne prinesla knjigo. darilo. zavito v zelen eko papir, z ročno izdelano pentljo in posvetilom iz srca. knjigo, ki sem jo iskala in izbirala dlje kot izbiram nove čevlje (in to ponavadi reeeeeees traja). darilo, ki je na svojega novega lastnika čakalo skoraj eno leto. brez uspeha. posvetilo je iztrgano (sicer spravljeno med kupom nepotrebne krame, čeprav ne vem zakaj), knjiga pa na polici med Zlobčevim Dvomom, upanjem in ljubeznijo ter Capellovim Okusom po ljubezni. Sam je kriv. Samo sebi se lahko zahvali za tak konec.
• preživela delovni vikend zaradi sejma Turizem in prosti čas, ki se je odvijal na Gospodarskem razstavišču. Vedno bolj ugotavljam, da se v prihodnosti vidim v turizmu, pod nobenim pogojem pa v šoli ob razlaganju razlik med povedkovniki in povedkovimi določili. Že zdaj nestrpno čakam konec februarja, ko bom pet dni preživela v naši bivši skupni prestolnici, kjer bodo letošnji mednarodni dnevi turizma. Marca pa me baje čaka Moskva. Če bom pridna. Iiiiiiiiiii! :) Itak da bom pridna, še k maši grem če bo kaj pomagalo. :)
• danes sem zaključila s tlako na RA – hvalabogu!!!! Upam, da vsaj deset let ne vidim nobenega izpiska odprtih postavk, računa, faktur in bančnih izpiskov, ker bom v nasprotnem primeru dobila ošpice!
• stala sem na smučkah – tekaških. Kot sem predvidevala, prvič in tudi zadnjič. Totalni no go! Jaz in sneg sva lahko samo v kombinaciji divjanja, valjanja, delanja iglujev in vseh ostalih prebivališč, sankanja, drsanja … :)
• nestrpno že odštevam ure do koncerta (21. februar) in glavo razbijam z vprašanjem kako bom v dvorano pretihotapila najljubšega “tehničnega moškega”, brez da bi mi ga varnostniki vzeli in nikoli vrnili. :)
• par dni po koncertu me čaka maturantski ples. Oprava že visi v omari, zaščitena s tremi vrečami, čevlji pa so skoraj v škatli s ključavnico. Pregrešno drage cunjice, zaradi katerih je boljša polovica težko dihala, sicer ne bodo ostale v moji trajni lasti, bom pa vsaj en večer uživala v njih. Do takrat ko bom velika, bogata in imela hišo z bazenom :)

Drugače pa nič novega. :D

Se je pa medtem zgodilo tudi precej lepih stvari:

1. Doživela sem pravo zimsko idilo, se metala po snegu, jamrala zaradi otrplih in ozeblih prstkov, ki sem si jih potem pogrela na kozarcu kuhanega vina, se zmrdovala nad gnečo na slovenskih smučiščih, a na koncu kljub vsemu, še vedno padala v nezavest od vseh lepot zime. (glej foto dokumentacijo :))
2. Spoznala “tasta” in “taščo” – kratko, dokaj prijetno, absolutno preveč sladko in s kofeinom nabito srečanje, ki se je končalo s stavkom: “No, zdaj vsaj vem zakaj so prazne omare v sobi. Bomo še kakšno prštimali če bo premalo.” :lol:  Preživela sem. Onadva pa tudi. :D
3. Postala ponosna lastnica Toshibe, ki je sicer okupirana z Visto, ampak bomo tudi to prenesli – v bistvu niti ni tako hudo kot so me strašili in prepričevali, da bo.
4. Prazniki so na srečo mimo. En dan pri enem, drug dan pri drugem – skupno je bilo samo to, da je bilo pod drevescem polno daril – za lajšanje slabe vesti. Bi se našlo kaj uporabnega, ampak nekako nisem več naivno petletno dekletce, ki bi se jo dalo podkupit in na svojo stran pridobit s škatlo, ovito v bleščeč papir.
5. Noro me je prijela želja po prostovoljstvu. Pa ne v Sloveniji, ampak v Afriki. We will se. Nekdo absolutno ni navdušen nad tem, da mu pobegnem v Afriko. Ne zdaj, ko pravi, da je končno našel kar je iskal.

Komaj ponedeljek, pa že odštevam ure do vikenda. Čeprav bo verjetno še bolj naporen kot delovni dnevi. Čaka me smučanje oz. tek na smučeh. Prvič in skoraj zagotovo tudi zadnjič. :) Razen če po ne vem kakšnem čudežu odkrijem, da sem v daljnem sorodstvu s Petro M. :D

Skačem, skačem, skačem … verjetno bi tudi vriskala, če me ne bi bolelo grlo :) Dve muhi na en mah- Italija & Oasis. :D

Babe, komaj čakam, da vas polubčkam in čist zmečkam od stiskanja! ;)

p.s. Če se katera slučajno sprašuje kaj je to na fotografiji  – it is Snow, na črni balkonski ograji :)

vir: http://moshebi.deviantart.com/art/Friendship-24654422

Končno sem mu povedala. Končno sem odvrgla breme, ki me je težilo že nekje od aprila naprej. Zjutraj sva bila na dooooolgi kavi, ki je bila kot ponavadi fantastična, kot ponavadi me je pustil čakati (zaradi kopiranja zapiskov za faks!)  in končno sem zmogla dovolj poguma, da sem mu zaupala, da se že od aprila videvam z njegovim dobrim prijateljem, da sem nora nanj in da me je bilo blazno strah mu to povedati, glede na prejšnje dogajanje. Reakcija je bila čudovita in ko zdaj dobro pomislim, povsem pričakovana … Dolg objem in iskreno veselje. Ne vem česa me je bilo sploh strah. Da bo jezen, ker sem se zapletla z njegovim kolegom, čeprav sva bila takrat “v igri” midva? Da bo jezen, ker sva mu to prikrivala več kot pol leta? Ne vem … verjetno spet eden tistih odvečnih in nepotrebnih strahov. Odreagiral je tako kot zna – z nagajivim nasmeškom, iskricami v očeh in pridigo, kaj vse me še čaka, ker pravi, da ga še vedno pozna bolje kot jaz. :)

Kot tipična moška čveka (v bistvu to niti ni tako tipično, ampak ok :)) je hotel vedeti vse … kdaj, kako, kje … in seveda takoj zavrtel telefon. Samo smejalo se mi je. Od olajšanja, sreče in zavedanja, da ga nisem izgubila. Ker mi pomeni res ogromno. Z njim se lahko pogovorim o vsem. Tiho me bo poslušal in mi na koncu povedal svoje mnenje, ki je sicer v večini primerov nasprotno mojemu, ampak ok … verjetno ga imam prav zaradi tega tako rada. :) Z njim se lahko pogovarjam o stvareh, ki jih na “babji kavi” niti omenim ne. Lahko se pogovarjava o nogometu (in pod to ne spadajo frizure in ritke! ;), lahko se pogovarjava o njegovem ukvarjanju s košarko, o starših, sestri in mulcih, s katerimi se ukvarja cele dneve. Lahko se pogovarjava tudi o modi in ostalih ženskih stvareh – in ni metro! :) Že večkrat sem mu omenila, da je bil v prejšnjem življenju zagotovo ženska. :) On je taka univerzalna oseba. Po eni strani tipično moško neprilagodljiv in šovinističen, po drugi strani pa ga lahko obračaš kakor želiš. Načeloma direkten, pa vendar diplomatski. V nekem drugem obdobju, v nekem drugem življenju, mogoče tudi na drugem planetu, bi preostanek življenja definitivno želela preživeti ob njem. In zadoščal bi mi samo on. Nihče več. In takih oseb, ob katerih bi si želela preživeti preostanek življenja je hudičevo malo. Ne vem če se zaveda, kakšna sreča in čast sta ga doleteli. :P

In ko sva obdelala moje ljubezensko življenje, družinske zadeve in vse kar spada zraven, sva se posvetila njegovemu. :) Dečko je zaljubljen! Dečko razmišlja, da bi se naslednje leto preselil na svoje! Dečko mi išče (tudi on) osebnega zdravnika na Gorenjskem in seveda poskuša podtakniti svojo sestro. :) Na triurni kavi mi je odprl oči glede mnogih stvari … predvsem pa sem spoznala, kako močno sem ga pogrešala in se tega nisem niti zavedala. Najin odnos ne deluje na principu vsakodnevnih telefonskih klicev, sporočil in preživljenju skupnega prostega časa. Dovolj nama je, da se slišiva mogoče tudi enkrat na mesec, da se vidiva enkrat na dva meseca in takrat obdelava vse stvari od A do Ž. Materiala za pogovor ne zmanjka nikoli. Ne pri meni, še manj pa pri njemu. In to se mi zdi blazno hecno. Ne vidiva se tudi pol leta, pa je na kavi vseeno vse “ok”. Občutek, kot da sva govorila in se videla pred eno uro, ne pa da je minilo vsaj pol leta od prejšnjega pogovora in srečanja. Nobene zadrege, nobene nesproščenosti, samo neverjetna energija, ki povzroča, da čas leti in leti, da se kava ohladi preden mi jo sploh uspe sladkati in da ugasnem telefon, ker v tistem trenutku ni nihče pomembnejši od naju.

Hm, mogoče bom pa še začela verjeti, da prijateljstvo med moškim in žensko obstaja. Res tisto iskreno prijateljstvo, globje kot katero koli čustvo. Čeprav … tudi midva sva že dala skozi najine iskrice, kemijo in zadeve, ki so dišale po ljubezni. Tako da bom verjetno ostala pri teoriji, da med moškim in žensko ni mogoče ohraniti samo prijateljskega odnosa. :)

Ima pač srečo, da je njegovo mesto med osebami, ki jih bom imela veeeedno nenormalno rada, rezervirano za vse večne čase … pa čeprav se bova videla enkrat na pol leta ali pa še to ne. :)

Spet spoznavamo nove veterinarje :( Upam, da bodo tokrat končno postavili pravo diagnozo, ker se res ne veselim presenečenj v obliki bruhanj in ostalih neprijetosti. :( Otroče mačje pa tega tudi ne prenaša dobro.

Moje “male” obsesije ~ Petek, 12 oktober 2007

Sosedova žlehtnoba

Nespečnost ~ Nezmožnost, da bi spal več kot dvajset ur na dan.

Zvestoba ~ Bivanje pri enem človeku več kot šest tednov.

Stres ~ Stanje, ki ga opažamo le pri drugih živih bitjih.

Ptič ~ Konzervirana hrana s krili, a brez konzerve.

Bolha ~ Droben, zloben zmaj.

Pes ~ Ogromna kosmata bolha.

Zavest ~ Zoprno stanje med dvema dremežema.

Hrana ~ Nekaj kar je treba uživati vsakih 30 minut.

Ljubezen ~ Čustvo, ki ga v resnici lahko gojimo le do samih sebe.

Delo ~ Dejavnost, ki jo izvajajo le pripadniki človeške rase, da bi zagotovili udobje mačjemu rodu. :D

Ponižnost ~ Razlaga ni poznana. ♥

p.s. Ne sodi v kontekst, ampak moram dodat. Z enim ušesom poslušam Preverjeno. Poslušam, da bi se naj v bodoče dalo dobiti heroin na recept. Halo?! Kdo bo pa financiral to? Tri doze dnevno za ne vem koliko odvisnikov. Z obrazložitvijo, da bi s tem dvignili raven kvalitete življenja odvisnikov. Halo?! Zakaj za vraga pa rabijo kvalitetno življenje? Itak so že zabluzili do konca. In zdaj bo naša pametna država financirala njihovo razvado in odvisnost, za to porabljala milijarde €, vsak tretji Slovenec pa bo še naprej živel v revščini. Gnilo do konca. In še en razlog več, da čim prej izginem iz te kokoši. :mad:

EDIT: This must be destiny! Pišem o tem kako so izdali nov album, dan kasneje pa povsem po naključju naletim na njihov koncert, ki še ni razprodan! Mogoče pa le obstaja bog in me ima celo malo rad. :) Dve vstopnici sta od danes naprej rezervirani. :skačemdonebainševišje: Juuuuuuuuuuuuuhu =) Prva lepa stvar letos.

Ampak očitno se stvari končno obračajo na boljše:

• V ponedeljek dobim status dijakinje :lol: in na študentskem servisu dvignem napotnico za novo (še eno) službo. Očitno še nisem dosti zametana v delo in brez prostega časa. Po novem bom skrbela še za “papirologijo” in lektoriranje pri lokalnem časopisu in pisarno delila s slovensko televizijsko zvezdo ;). V ponedeljek začnem. Juuuuuuuuuuuuuuuuhu no. 2 =)
• Danes je pri STO (Slovenska turistična organizacija) in Razvojni agenciji Sotla izšla knjiga, ki sem jo nevede lektorirala moi (sem mislila, da lektoriram kolegici članke za časopis, pa je šlo v bistvu kar za knjižico) … honorar je zaenkrat še skrivnost. =)
• Vsak dan me razveseli sporočilo ali pa kratek klic, zaradi katerega se mi na obraz povsem podzavestno prikrade nasmešek. In ljudje to opažajo. Opažajo srečo in neko čudno energijo. In se čudijo … glede na dogajanje v prejšnjih meseci. I don’t care … naj si mislijo kar želijo. Glavno da jaz vem kako je. =)

Vir: http://superkeci.deviantart.com/art/Happiness-17496730