Sedem resnic

Moje “male” obsesije ~ Petek, 12 oktober 2007

Razkrivam moje male obsesije … (kot da niso povsem logične še največjemu bebcu) …

1. Kava - kjerkoli, kadarkoli, v neomejenih količinah. Priznam. Kavoholik sem. Življenja si ne znam predstavljati brez kave. Prej bom preživela brez vode in hrane kot pa brez kave. Z mlekom, čokolado, rumom, smetano, brez vsega, with a lot of sugar …. Sam da je kava! Prisegam na Barcaffe :)
2. Čokolada – Milka s celimi lešniki dela čudeže. Ampak res čudeže. Uspe ji vse to, za kar ostali nimajo niti osnovnih pogojev – spravi me v dobro voljo tudi takrat, ko sem največja tečka na tem svetu! :)
3. Svečke – Pa smo tu. Enkrat sem poskusila prešteti vse svečke, ki sem jih imela v sobi. Številka je bila precej podobna 40. Da ne omenim še vseh svečk, ki so v kuhinji, dnevni sobi, kopalnici, na hodniku, na balkonu … mogoče kakšna celo v garaži :) Moja najnovejša (včerajšnja) pridobitev so svečke z vonjem čokolade, kapučina in karamele – moji trije ljubi vonji, združeni v svečah. Kaj še hočem lepšega … Perfect! Ko mi bo padel “cukr” bom samo prižgala svečo z vonjem čokolade in problem bo rešen :)) Drugače se pa zadnje čase navdušujem tudi na plavajočimi svečami. Posledica tega se steklene posode z vodo, ki jih nastavljam po hiši in hotelu … Ne me vprašat, koliko so jih že prevrgli in razbili … V glavnem, svečke morajo bit … vedno!
4. Ptički – Za to obsesijo nisem sama kriva. You have to blame my daddy. Če on ne bi bil naravnost zastrupljen s pticami, potem bi jaz lahko še ubežala … mogoče. Od kar pomnim smo imeli v hiši kakšnega ptiča … Na začetku skobčevke, potem sivo čapljo, krokarja, skobca, potem spet skobčevke, pa agapornise (ki jih imam še zdaj – 3), vmes še kanarčke (ki so mi bili by the way najmaj všeč), najnovejši člani pa so nimfe – Oskar (je včeraj ravno menjal lastnika:(((, Elvis, Matila in Babuška (zamenjava za Oskarja, ki je prišla iz Slovaške). Všeč mi je njihovo čebljanje in kokodakanje. Če seveda ni ob sedmih zjutraj!!
5. Italija – Moja prva in največja ljubezen. Ne vem kdaj in zakaj, ampak noro sem se zaljubila v Italijo in vse kar paše zraven. Ljubim testenine, ljubim kavo, ljubim njihovo sproščenost, komunikativnost, spontanost, ljubim dejstvo, da živijo vsak dan kot da bi bil zadnji, ljubim njihovo toplino … Tako toplih, srčnih ljudi kot so Italijani, enostavno ni! Vsaj na tem planetu ne. Zlezejo ti pod kožo, pustijo da ti njim prideš blizu (ne igrajo neke zadrtosti tako kot :ne smem povedat :)) … Ob prvi priložnosti se bom preselila v Italijo. Resno mislim :) Dnevi, ki sem jih letos poleti preživela v Neaplju so bili nekaj najlepšega v mojem življenju … In pogrešam jih … pogrešam zajtrke, ki so tako obilni kot vsi naši obroki skupaj, pogrešam vonj po morju (ja, tudi to!!), pogrešam tiste stare, ozke, umazane ulice in ljudi, ki slonijo na pragu svojih hiš in te že od daleč pozdravljajo, ti mahajo in te obvezno stisnejo in poljubijo, ko prideš bliže. Malo pogrešam tudi Njega. Ki me je vsak dan spravljal v neroden položaj in vsak dan znova dokazoval, da je stereotip o slinastih, šminkerskih Italijanih, res samo stereotip. Aja, pa da ne pozabim … pogrešam tiste majhne kavarnice, kjer dobesedno na cesti sediš in piješ kofetek, okoli tebe pa pravi cirkus. Kljub vsem spominom, ki me vežejo na Neapelj, pa ima prvo pozicijo v mojem srcu Milano. Moje sanjsko mesto. Bom kdaj drugič več napisala … že tako ali tako bo dosti daljši post kot sem načrtovala :)
6. Čevlji – Ravno včeraj, ko sva se z A. sprehajali po Čopovi, sem ji razlagala, da na ljudeh najprej opazim čevlje. Tako na ženskah kot na moških. Oči se mi ne ustavijo na ritki, očeh, obrazu, laseh … ampak na čevljih! In ko grem mimo katerekoli trgovine s čevlji, me enostavno kar potegne not. Ne morem se upreti, čeprav vem, da imam dovolj čevljev, da jih sploh ne rabim, da niti ne vem kdaj jih bom nosila … Zadnjič sem kupila škornje. Škornje v pravem pomenu besede … ozke, usnjene, rjave in z 10cm petko … ozko, tanko, okroglo petko! Kam jih bom nosila? Močno dvomim, da bom v njih skakljala po snegu! Razen če bodo v bolnici zaposlili kakšnega novega mladega zdravnika in bom nujno potrebovala razlog za obisk :)) Kakorkoli že … pri čevljih se ne znam kontrolirat … tako kot se ne znam kontrolirat pri kavi, čokoladi, svečkah in še čem … :)
7. Oasis – My favourite bad boys from England. Edina stvar, ki izvira iz Anglije in mi je všeč. Všeč mi je njihov izgled, všeč mi je njihova glasba, všeč mi je njihov naglas, všeč mi je Liamov dolgi jezik in Noelov sarkazem … Svet glasbe bi bil brez Oasis definitivno dolgočasen (sicer mrs. Spears skrbi za vsakodnevne trače, ampak Oasis so začimba za glasbo). Pesem Live forever je my little obsession … lahko bi jo poslušala noč in dan, pa se verjetno ne bi naveličala … Še skrita (not anymore) želja … iti na koncert Oasis, na Wembley! Vsi veste, kdaj imam rojstni dan … božič bo tud kmalu tu … :)
8. Nogomet – o tem sm že pisala, zato ni kaj več dodati. Katera gre z mano v Milano na tekmo? :)
9. Svoboda – ni ravno obsesija, je pa najpomembnejši del mojega življenja. Ljubim svobodo. Ljubim občutek svobode, ko ti nihče ne govori kaj moraš delat, kam moraš it, s kom moraš it, kdaj moraš priti nazaj … Sovražim omejevanje v vseh pomenih besede in v vseh možnih kontekstih. Takrat me začne kar dušiti, stiskati pri srcu, v glavi mi začne utripati in počutim se, kot da se bom vsak čas skrčila na velikost centimetra … It’s a verry funny filling. You should try. :) Mogoče, ne … verjetno je ta moja ljubezen do svobode, glavni razlog, da se izogibam resnim zvezam kot hudič križu … Mogoče mi je usojeno biti vedno samska … vedno svobodna … No, sej če pomislim … to niti ni tako slabo :)

Voila, mojih devet obsesij – seznam nima sedem točk, tako kot je želela B. Ima jih devet … devet pa zato, ker je tudi številka 9 moja majhna obsesija :) Opa, pa smo že pri točki 10 … boljše da neham, ker bi lahko pisala še cel dan …

Takšne so bile moje obsesije leto nazaj. In niso se spremenile. Kvečjemu so samo še bolj intenzivne in zasidrane v srce. Je pa ena novost. Na seznamu se je znašel tudi On. Ni moja obsesija, daleč od tega, bi se pa zanj odpovedala vsem zgoraj naštetim obsesijam brez katerih mi načeloma ni živeti. Yes, you can call it lame, but it’s true. :)

In sedem resnic?

1. Obožujem ga. :) Njegov glas, vonj, dotik, jamranje nad političnim stanjem v Sloveniji in pokvarjenostjo duhovščine. Obožujem celo njegov odnos do nogometa, ki je skrajno negativen in popolnoma nasproten mojemu.  In ko ga gledam kako zavzeto prazni police v omari (zdaj je prazna že skoraj cela omara), mi išče osebnega zdravnika in dela izbor filmov, ki si jih bova obvezno pogledala skupaj, se topim. Name učinkuje kot najmočnejša droga.
2. Odvisna sem od telefona. Tolažim se z dejstvom, da nisem edina, ampak na trenutke me pa res skrbi, ker se brez telefona počutim kot brez roke ali noge. In ko sem bila v zadnjem mesecu najprej brez telefona, ker je bil na popravilu, potem pa še izklopljen zaradi neplačane položnice, so se mi živčki rahlo kravžljali … ne samo lasje. :)
3. Sovražim Nemčijo in vse kar je povezano z njo. Glista, tenkju veri mač, ker tvoje ugrabitve ne končajo več v Berlinu. Groza me je že samo misli, da bi enkrat res pristala tam. :)
4. Za razliko od Bonny, jaz nisem obsedena z redom in čistočo. Ok, čistoča že mora biti, ampak red je pa druga zgodba. Soba je trenutno v totalnem razsulu. Verjetno ne obstaja niti dosti fantov sredi najhujše pubertete, ki bi imeli takšno sobo kot jo imam jaz. Pospravljena je samo postelja, ker na njej spi mačji otrok. :) In začuda me ne moti. Mogoče zato, ker me skoraj nič ni doma. :D
5. Bonny (spet ona:)) nima nekega posebnega odnosa z bratom, jaz ga po novem nimam s starimi starši po očetovi strani. Žalostno, ampak hudičevo resnično. Sin jima pomeni preveč, čeprav se zavedata njegovih dejanj. Živita v sosednji hiši, spregovorili pa nismo niti besede že vsaj kakšen mesec. Mi je bilo na začetku hudo, zdaj pa mi je že skoraj vseeno. Bi me moralo biti sram? Ne vem …  Vem samo to, da jaz lahko pogledam vsakemu v oči … nekateri pa tega očitno ne zmorejo.
6. eBay. Čudo, ki me je obsedlo ob prvem obisku. In ta obisk je bil komaj prejšnji teden. Trenutno “spremljam” vsaj pet prenosnikov, ubijalski Canonov fotoaparat in ene čevlje. :)
7. Ne veselim se praznikov. Niti malo. Ker bojo čudni. Ker bojo brez njega. Čeprav vem, da je tako najboljše in je tudi edina pravilna rešitev. Načeloma sem se že navadila in sprijaznila, ampak vseeno si želim, da bi prazniki že minili ali pa da jih sploh ne bi bilo. Verjetno zato, ker vsi tako poudarjajo, da je božič družinski praznik in to mi na oči privabi solze žalosti in jeze. Žalosti, ker ga ne bo, in jeze, ker je tak bebec in zavrgel 23 let življenja zaradi ene peroksidne kokoši.

Mačji slovar

Sosedova žlehtnoba

Nespečnost ~ Nezmožnost, da bi spal več kot dvajset ur na dan.

Zvestoba ~ Bivanje pri enem človeku več kot šest tednov.

Stres ~ Stanje, ki ga opažamo le pri drugih živih bitjih.

Ptič ~ Konzervirana hrana s krili, a brez konzerve.

Bolha ~ Droben, zloben zmaj.

Pes ~ Ogromna kosmata bolha.

Zavest ~ Zoprno stanje med dvema dremežema.

Hrana ~ Nekaj kar je treba uživati vsakih 30 minut.

Ljubezen ~ Čustvo, ki ga v resnici lahko gojimo le do samih sebe.

Delo ~ Dejavnost, ki jo izvajajo le pripadniki človeške rase, da bi zagotovili udobje mačjemu rodu. :D

Ponižnost ~ Razlaga ni poznana. ♥

p.s. Ne sodi v kontekst, ampak moram dodat. Z enim ušesom poslušam Preverjeno. Poslušam, da bi se naj v bodoče dalo dobiti heroin na recept. Halo?! Kdo bo pa financiral to? Tri doze dnevno za ne vem koliko odvisnikov. Z obrazložitvijo, da bi s tem dvignili raven kvalitete življenja odvisnikov. Halo?! Zakaj za vraga pa rabijo kvalitetno življenje? Itak so že zabluzili do konca. In zdaj bo naša pametna država financirala njihovo razvado in odvisnost, za to porabljala milijarde €, vsak tretji Slovenec pa bo še naprej živel v revščini. Gnilo do konca. In še en razlog več, da čim prej izginem iz te kokoši. :mad:

Omg, I can’t breathe :)

Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa! :D Kdo gre z mano? Anyone? Priti plis! Bom čisto pridna :)

EDIT: This must be destiny! Pišem o tem kako so izdali nov album, dan kasneje pa povsem po naključju naletim na njihov koncert, ki še ni razprodan! Mogoče pa le obstaja bog in me ima celo malo rad. :) Dve vstopnici sta od danes naprej rezervirani. :skačemdonebainševišje: Juuuuuuuuuuuuuhu =) Prva lepa stvar letos.

Ampak očitno se stvari končno obračajo na boljše:

• V ponedeljek dobim status dijakinje :lol: in na študentskem servisu dvignem napotnico za novo (še eno) službo. Očitno še nisem dosti zametana v delo in brez prostega časa. Po novem bom skrbela še za “papirologijo” in lektoriranje pri lokalnem časopisu in pisarno delila s slovensko televizijsko zvezdo ;). V ponedeljek začnem. Juuuuuuuuuuuuuuuuhu no. 2 =)
• Danes je pri STO (Slovenska turistična organizacija) in Razvojni agenciji Sotla izšla knjiga, ki sem jo nevede lektorirala moi (sem mislila, da lektoriram kolegici članke za časopis, pa je šlo v bistvu kar za knjižico) … honorar je zaenkrat še skrivnost. =)
• Vsak dan me razveseli sporočilo ali pa kratek klic, zaradi katerega se mi na obraz povsem podzavestno prikrade nasmešek. In ljudje to opažajo. Opažajo srečo in neko čudno energijo. In se čudijo … glede na dogajanje v prejšnjih meseci. I don’t care … naj si mislijo kar želijo. Glavno da jaz vem kako je. =)

Vir: http://superkeci.deviantart.com/art/Happiness-17496730

Dig out your soul!

Ob vsem kar se je dogajalo v zadnjih mesecih, sem pozabila! Pozabila na 6. oktober. Datum, ko so my bad boys from England ♥ izdali svoj sedmi studijski album. I’m veeeeeery ashame :blush: Ponavadi česa takega ne pozabim in ne zamudim – to pomeni, da se cd vrti že naslednji dan in se mrmrajoče sprehajam po hiši. Tokrat je bila moja glava nekje visoko v oblakih ali globoko pod zemljo. Sej ne vem, in tud pomembno ni. Pomembno je, da se CD že vleče dol (psssst, don’t tell anyone) in da bom nocoj zaspala ob najbolj seksi angleškem naglasu ;)

Če glasbene kritike kaj veljajo in jim je verjeti, potem je album naravnost fantastičen in že komaj čakam, da ga preposlušam: :)

‘Dig Out Your Soul’, maybe more than any previous Oasis albums, deviates from the orthodox approach to songwriting. “I made a conscious decision,” Noel says, “not to write what you could call Songs with a capital S. I wanted to write music that had a groove; not songs that followed that traditional pattern of verse, chorus and middle eight. I wanted a sound that was more monotonous, more hypnotic even; more driving. Songs that would draw you in a different way. Songs that you would maybe have to connect to – to feel. And that is probably the biggest progression, from ‘Don’t Believe The Truth’”.

This CD is reflective (‘Waiting For The Rapture’), mischievously retro [‘(Get Off Your) High Horse Lady’ has its roots in Tommy Tucker’s High Heel Sneakers] and breathtakingly vibrant: ‘The Shock Of The Lightning’ may be the most ‘conventional’ Oasis song on the album, and the one that will be the first to hit FM radio in the US, but it is also absolutely stunning.

In 2002, when Oasis released ‘Heathen Chemistry’, Noel says, “I thought it was only a third of the way to the place we wanted to be with this band. I feel that ‘Don’t Believe The Truth’ got us half way, and that Dig Out Your Soul gets us to the place where I feel we are all really comfortable, both with each other, and where we’re at. There is no need to write, like, orthodox pop songs any more, just for the sake of it. We just write what we like and we just do what we do. Because you sit down and you say to yourself: well, why do you do this? Answer: because I fucking love it. Would I rather do anything else? No.”

With ‘Dig Out Your Soul’, Oasis have recorded their most bold, ambitious and varied album ever. And they’ve just raised that bar another twelve notches.

Pa še naslov mi je všeč – Dig out your soul. I will … I promise :) Nadaljevanje sledi zvečer oziroma po preposlušanem cd-ju :)

Liam in action

…

Tako, zdaj je končano tudi na sodišču. Dokončno.

Morala bi čutiti olajšanje, ker so zadeve končno urejene in vsi vemo kako je na stvari. Moralo bi mi biti lažje. Ampak ni. Počutim se enako grozno kot takrat junija. Ali pa še bolj. In ne vem zakaj. Občutek imam, da sem ga izgubila …

A Thousand Paths to Love

Po dolgem času sem nos spet porinila med knjižne police in platnice. Skoraj tri ure sem se potikala po Mladinski knjigi, prelistala vse možne knjige o fotografiji, Italiji in mačkah (jah, trenutno je to center moje pozornosti =)), čisto na koncu pa zagledala naslednjo knjigo A Thousand Paths to love. Majhna, rdeča, debela, poceni (hihi, še malo pa bom v ponos gorenjcem:)) in polna lepih besed. :) ♥

Razdeljena je na poglavja: “What is Love? Love and Marriage. The Nature of Love. Philosophy of love. Is it love? Love and Kisses. Self-Love. Divine Love.” Na poti proti Rožni je bila prebrana že dobra četrtina. :) Ko se mi ne bo dalo pisati ali pa bo spet mrk, bom sem prepisala pol knjige … za danes pa “samo” to:

“Love is friendship set on fire.”

“True love creates an “us”, without destroying a “me”.

“True-life love stories never have endings.”

“Never think that you can direct the course of love, for love directs your course.”

Day I – Vatican City

Ne vem koliko delov bo imelo to obšiiiiiiiiiiiiiirno poročilo iz Italije – se bom potrudila napisat po dnevih. =)

Ok, začele smo v Vatikanu in tam preživele skoraj cel dan, kar je absolutni rekord, glede na to, da nobena od nas ni nek verski fanatik in glede na to, da ni bilo nikjer zlobnega župnika, ki bi nas zaklenil v cerkev. Ko stojiš na trgu sv. Petra imaš občutek, da se bodo vsi ti stebri zrušili nate. Ogromni so. In blazno veliko jih je (vsaka vrsta v posameznem krilu jih ima 140, eno krilo je sestavljeno iz 4 vrst, krili pa sta dve. Računajte:)). Nad vsakim stebrom je še kip, visok vsaj 4 metre. Najbolj pogosto vprašanje je bilo: “Kako za vraga so to spravili tja gor?!” Prste je imel zraven seveda Michelangelo, svoje pa sta naredila tudi Domenico Fontana in Bernini (in ja, tudi jaz sem za ta dva fanta slišala prvič). Na sredini trga se dviga 25 m visok egipčanski obelisk – tisti na katerega so v Angelih in demonih pribili kardinala ali potencialnega papeža (ne vem več). Srečo smo imeli, da smo bili prva skupina in tako tudi prvi na vhodu in temeljitem pregledu pred vstopom v baziliko. Mislim, da ob ogledu notranjosti ne more nihče ostati ravnodušen – na kratko: kič, kič, kič, zlato, freske, štukature, kipi kjerkoli je možno in milijon oltarjev. Ironično je, kako cerkev ves čas pridiga o skromnosti, o špartanskem načinu življenja, o tem, kako denar in bogastvo ne osrečujeta in da za življenje ne potrebujemo luksuza, oni pa se dobesedno kopajo v zlatu in ostalih dragocenostih. :bruh:  Na eni strani obzidja blišč in luksuz, ki meji že na konkretno preseravanje, na drugi strani vatikanskega obzidja pa reveži brez nog, ki prosijo za košček kruha. Toliko o dobroti cerkve.

Berninijevo stebrišče s kipi svetnikov

Famozna Michelangelova kupola